Slovenščina (Slovenija) 
English (United Kingdom) 
Pri uporabi storitev plačilnega prometa oziroma posrednikov pri plačilih (npr. plačilnih karticah, spletna plačila ipd.) je pogosto dilema, kako pravilno davčno obravnavati. Obravnava iz vidika DDV, pa ima vpliv na obveznost identifikacije za DDV.
DILEMA:
Najprej naj pojasnimo, da je vsekakor potrebno ločiti med različnimi ponudniki plačilnih storitev, še bolj pa to, kakšne vrste storitve so dejansko izvedene. To je pomembno predvsem v današnjem času, ko se pojavljajo nove in nove rešitve in t.i. Fintech podjetja. Obravnava tovrstnega poslovanja mora biti s strani podjetnikov in računovodij izjemno skrbna, vsekakor pa ne posplošena, temveč posamična – od primera do primera.
Vendar pa obstaja »pravilo čez palec«, ki je lahko kot vodilo, da gre - pri recimo temu klasičnih storitvah plačilnega prometa – tudi če ga izvajajo Fintech ponudniki za t.i. storitve oproščene plačila DDV (t.j. skladno s 44. členom Z-DDV-1). Če gre zares za takšne storitve, ki so oproščene, potem se podjetniku oziroma zavezancu NI POTREBNO identificirati za DDV (niti kot atipični zavezanec oz. po 78.členu). Te storitve namreč ne bodo predmet obdavčitve z našim DDV.
Vas zanima večja učinkovitost?
REŠITVE:
Vendar pa je pri tem veliko ČE-jev, in veliko presojanja. Obstaja namreč precej nekih variacij, kakšne so lahko te storitve in v kakšni obliki se izvajajo. Osnovno pravilo (skladno s sodno prakso Sodišča EU in pojasnili FURS) je namreč, da je potrebno opredelitev storitev, ki so oproščene, razlagati ozko. Pri tem je potrebno presojati naravo same ga opravljanja storitve, pri tem razlikovati storitev iz vidika »prenosa denarja« (izvedbe finančnih transakcij) in storitev ki so pri tem tudi fizične ali tehnične narave. Od tega bo namreč odvisno, ali je storitev dejansko oproščena, ali pa za to veljajo druga pravila obdavčevanja (npr. obrnjena davčna obveznost).
Zelo konkreten in pogost primer pri tem je najem POS terminala, kar tudi včasih sodi k sami storitvi (npr. popularni ponudniki – SUMup, Paypal idr.). Te storitve so torej tehnične narave in se obravnavajo skladno s pravili DDV (načeloma to pomeni obrnjena davčna obveznost).
Za take storitve je torej potrebna tudi identifikacija za DDV (po 4. točki 78.člena ZDDV-1).
POVZETEK:
Davčna obravnava in tudi presoja glede obveznosti identifikacije za DDV je pri uporabi finančnih storitev ponudnikov iz tujine precej kompleksen proces. Zato je še dodatno pomembno, da se pri knjigovodstvu posvečamo strokovnim vsebinam, tehnični del – na primer ročni vnos bančnih izpiskov teh ponudnikov – pa organiziramo kar se da učinkovito – tudi s sodobnimi orodji digitalizacije. V nasprotnem primeru vidimo drevesa, ne pa gozda!